Kje je hiša za 5.000 evrov, ki jo je kupil Justus Reid

Justus Reid ni zgodba o hiši za 5.000 evrov,  ki jo je kupil v odročnem kraju na Hrvaškem. Reid je zgodba o ljudeh. Hiša v divjini je zanimiva. Ne zato, ker nima vode in elektrike, ne ker je bila poceni. In ni zanimiva z vidika podjetnosti, ampak je zanimiva, ker je to Reidova zgodba. Viralna.  Nenavadna. Navdihujoča. Hiša je samo kulisa. Rekvizit. Ozadje.

Prava zgodba je, on, človek, ki je našel dom tam, kjer ga nihče ni pričakoval. In skupnost, ki ga je sprejela, kot da je njihov. To je zgodba o tem, da se da. Da lahko ljudje še vedno stojijo skupaj.

Kdo sploh je Justus Reid?

Na Justus  Reida sem naletel pred dobrim letom ali več na Tiktoku, katerega uporabniško ime je Amerikanac (@justus_reid). Mlad Američan s kitaro v roki in srečo v očeh, ko je prepeval kako Severino,  Slaka ali  Joksimoviča. V ritmih glasbe značilne za naš konec sveta je našel zadovoljstvo in pel z več iskrenosti kot marsikdo od nas, ki smo z njo odraščalo.

Kasneje je kitaro zamenjal za starega Yuga v katerem je celo bival in postal spletna senzacija, ki je združila nostalgijo, humor in tisto balkansko toplino, ki jo prepoznamo takoj, ko jo vidimo.

Zdaj že več mesecev intenzivno obnavlja hišo, ki jo je kupil za 5000 evrov – projekt, ki je postal globalen in viralen fenomen. Njegov prvi video posnetek ima skoraj 17 milijonov ogledov. Število video objav o obnovi pa se bliža že stotici. A najbolj neverjetno v tej zgodbi ni hiša.

Najbolj neverjetno je, kar se dogaja okoli nje, ker se vse ve in vidi, hkrati pa o lokaciji Balkan ne ve nič.

Skupnost, ki o lokaciji hiše molči je največja zgodba

V času, ko se vse posname, objavi, razkrije in monetizira, je Reidova zgodba skoraj anomalija. Sto ljudi ve, kje je hiša. Na desetine sodelujočih podjetnikov ve kje je prava lokacija.

Tukaj so mojstri, prevozniki, sosedje, lokalci. Bojda so tam bili tudi nekateri novinarji.

Projekt gledajo in spremljajo milijoni. In prav milijoni ugibajo kje se nahaja famozna hiša, kje je lokacija, kjer se podrtija spreminja v tehnološko samozadostno bivanjsko hišo in divjina v prijazno okolje.

In vendar – nihče točne lokacije ne izda.

In to ni nevoščljiva “balkanska mentaliteta”, kot jo radi stereotipiziramo.

To je nekaj drugega.
To je zvestoba.

Zakaj ljudje varujejo tujca?

Reid ni domačin.
Ni iz njihove vasi.
Ni njihov sorodnik, prijatelj ali poslovni partner.
Je tujec, ki je prišel s kamero in idejo.

Pa vendar ga varujejo, kot da je eden od njih.

Zakaj?

Justus je s svojo naravo naredil nekaj, kar je v današnjem svetu redkost: vzbudil je zaupanje.

Iz slehrnega videa je spoznati, da ni prišel izkoriščat.
Ni prišel pametovat.
Ni prišel igrat “zahodnjaka, ki bo Balkanu razložil Balkan”.

Prišel je poslušat.
Prišel se je učit.
Prišel je delat.
Prišel je spoštovat ljudi, ki jih je srečal.

In ljudje to začutijo.

Zato ga varujejo.

Zakaj mediji ne razkrijejo lokacije

Mediji lokacije ne skrivajo zaradi plemenitosti, ampak iz precej bolj preprostega razloga. Reidova zgodba je eksplodirala brez njih – in to je za tradicionalne uredništva vedno neprijetno. Navajeni so biti tisti, ki ustvarijo narativ, ne pa tisti, ki ga opazujejo od zunaj. Zgodba je za medije prevelika in pregloboka, da bi jo lahko “posvojili”, hkrati pa je preveč internetna, da bi se jim zdelo vredno poslati novinarja na teren. Če ne dobijo ekskluzive, se je raje sploh ne dotaknejo. In ker bi lov na lokacijo YouTuberja izpadel kot korak pod njihovim statusom, se raje delajo, da jih ne zanima.

Zato ne molčijo iz spoštovanja, ampak zato, ker zgodbe ne morejo več nadzorovati.

Tišina kot najmočnejša oblika skupnosti

V ruralnih okoljih, kot je Zagorje, oziroma Krapinsko-Zagorska regija, kjer se dejansko v gozdu nahaja hiša Justus Reida, obstaja nepisano pravilo: “Ne izdamo svojega človeka.”

To ni zakon.
To ni pogodba.
To ni dogovor.

To je kultura.
To je čast.
To je identiteta.

In to je zgodba o integriteti.

Reid ni dokaz, da lahko razpadlo hišo poceni kupiš in obnoviš. Reid je dokaz, da lahko za 0 evrov zgradiš zaupanje. In ko imaš zaupanje, imaš nekaj, česar ne more kupiti noben influencer, noben oglas, nobena kampanja, noben medij in noben viralni video.

Zaupanje je valuta, ki je ne moreš ponarediti.

In skupnost, ki ga varuje, je močnejša od interneta.